Zjutraj me je ob računalniku pričakal paket -, dostavili so strežnik (nanj sem čakal 14 dni). V pol ure sem vgradil mrežno, namestil operacijski sistem in ga postavil v mrežo. Deluje super ! Poimenoval sem ga Che – po revolucionarju Che Guevari. Pred “križevim potom” ga je bilo potrebno še krstiti, z mojim najljubšim – hmeljevim čajem.
Viva la Che !
Ne bom pisal o zapisih, o kvaliteti blogov kot v preteklosti. Vsak dan je moč prebrati boljše, kvalitetnejše zapise, le najti jih je treba, klikniti kam drugam kot na povezave v domačem peskovniku. Ne, to vendar ne bo tema zapisa, katerega bom vrjetno oddal šele čez par dni, mogoče celo izbrisal, tema je ponudba na slovenski blogovski sceni. Kaj podjetja, organizacije, določeni posamezniki ponujajo nam, blogerjem, kaj so prednosti in pomanjkljivosti teh ponudb, kaj manjka in česa je preveč. Nekateri v blogih vidijo zaslužek, pa saj je res tako, najlažje je namestiti wordpress sistem (ali kateregakoli drugega iz spiska blog skript), mogoče celo multi-blog sistem, ali pa narediti preprosti RSS reader, iz tega potegniti slavo, denar in še karkoli drugega, česar jim pač manjka v življenju. Naj ne bo zapis poln kritike, s tem se širi blog scena, kar je potrebno pozdraviti. Prišli smo do točke v razvoju blogov, ko ni več pomembna kvantiteta, se pravi število ponudnikov raznoraznih storitev, pač pa kvaliteta, funkcije, ki jih ponujajo svojim uporabnikom. Ne vem kdo je bil prvi, ne kdo drugi in tretji, začel bi z trenutno najbolj razširjenim – siolovem Blogosu. Ideja je zanimiva, slovenski WordPress.com -, ponudba wordpress gostovanja, ki to pravzaprav ni. Prednost sistema WP je namreč možnost prilagajanja lastnim potrebam, tudi izgleda (srajčke), vtičnikov, vsega kar nam pač olajša pisanje in branje bloga. Blogos, to je zgodba o neuspehu v uspehu. Uporabnikov, piscev blogov, je ogromno (bojda preko 2.000 – kar je za slovensko internetno skupnost veliko), predvsem zaradi tistih parih funkcij, ki so bolj napredne od funkcij konkurenčnih (ki pa pravzaprav niso njihove, to ponuja že WP) in zaradi VIP blogov – blogerji, ki so bili že prej znani po zapisovanju svojih misli na internetu, le združili so jih v “druščino prijateljskih blogerjev” (Jonas, Crnkovič, itd.) in s tem 1. pridobili bralce in 2. pisce, ki so želeli dobiti malce tiste “blog slave”. Vendarle, začetek je bil dokaj obetaven, Crnkovič kot urednik, Siol kot ponudnik (čeprav ne slovijo po zanesljivosti, pričakoval se je profesionalen odnos). Najprej so ga posrali z reklamami, potem z dodatkom Snap, vsak dan pa nam ponudijo še kak neuporaben in moteč dodatek, funkcije, ki blogerjem dajejo določeno mero svobode, pa so izključili -, za vedno. Podobno zgodbo goni tudi Delov TudiTi. Nimajo “VIP” sekcije, to mi je všeč. Znane osebnosti nas ubistvu ne zanimajo. Znane osebnosti so tisti, katere moramo spremljati, če naredijo kaj narobe, pa hitro povedati sosedovemu Francelnu. TudiTi je po mojem mnenju bolj postranski servis, katerega ponuja Delo, treba je namreč delati konkurenco drugim. Pa poglejmo še drugi časnikarski blog servis – Večerov Blog. Vedno sem se tolkel po glavi, ko sem bral novice na Večerovi strani. Sicer napisane precej dobro, a za design strani obstaja samo ena beseda – bogpomagaj. Pretiravajo z barvami, nobene usklajenosti, na drugi strani pa uporabljajo samo eno barvo in naredijo vse hudo monotono. Isto napako so naredili pri blogih in samem blog sistemu. Sicer je ideja zanimiva, lasten blog sistem, veliko zanimivih piscev, to potrebujemo. A uporabnost, izgled. Porazno. Tistih par srajčk, ki jih ponudijo svojim piscem, sicer dokaj prilagodljive, a vedno se vprašam, ali izgled blogov zapacajo uporabniki sami ((Ne uporabljam Večerovega bloga, me nikoli ni pretirano pritegnil ..)), ali je to delo ustvarjalcev servisa? Moteče so tudi povezave – v modernem svetu, v svetu tehnologije, še vedno ne znajo / nočejo uporabljati rewrite modula (modul ustvarja poddomene, za vsak blog svojo poddomeno). Imamo še “neodvisnega” ponudnika? Boj-da. eDnevnik. Že ob pogledu na njihovo prvo stran me stisne. ÄŒrka pri črki, polno informacij, oči kaj kmalu postanejo utrujene. eDnevnika sem se vedno izogibal. Ne vem zakaj. Ne zaupam jim mojega pisanja. Je dobro, če zadaj stoji firma, njen “ugled“, odgovorni uredniki in osebe, vredne zaupanja? Kdo je ustvarjalec eDnevnika? Mogoče sem le malo prelen sokreator ((Vsi pisci, bralci (komentatorji) smo namreč sokreatorji blog scene ..)) slovenske blogovske scene, se ne zanimam kaj preveč, ostajam v svojem pesnovniku in mečem lopatke peska na Blogos. Naj omenim, da na internetu obstaja polno ponudnikov domovanj blogov, seveda niso poznani, za njimi ne stoji NEKDO, uporabnike so jim pobrali VELIKI, tisti, katerim zaupamo. Kateremu gre sploh zaupati? Mati so mi vedno govorili, 100% lahko zaupaš le sebi. Bloger bi moral za svojega ponudnika izbrati tistega, ki mu ponuja funkcije, ki jih v resnici potrebuje. 100% dostopnost, možnost kvalitetnega pisanja zapisov, oglaševanje samo po sebi (liste blogov), ne omejuje njegove kreativnosti in njegovih želja po dodatnih funkcijah, navsezadnje, mu omogoča prostor prilagojen njegovim potrebam in željam, za ustvarjanje.
Slovenska blog skupnost se ni rodila (ustvarila, pognala korenin, ..) pri ponudnikih domovanja blogov, z t.i. blog seznami se je vse začelo. Doma, pri prijatelju, v firmi ali pri ponudniku v tujini, tam pisali smo zapise in jih naklepali precej, en drugega našli na prej omenjeni strani, drug drugemu komentirali zapise, se na tak način spoznavali. Kaj je bilo narobe s tem? Pravzaprav nič. Blog izgine, blog se ponovno priključi v internet. Blog se sesuje, blog se začne pisati znova. Sicer izgubimo živce, dragocene zapise naših misli, a tako je življenje z elektroniko. Ob domačih serverjih smo se tresli, molili da bi sprocesirali še zadnje znake statistike in se nam ne sesuli. Začetki so vedno bolj zanimivi, a ko nas pred vrati pričaka ponudnik s high-tech tehnologijo, katera zagotavlja stabilnost, vsi skočimo tja. Boste videli, kmalu bomo spet zagnali domače, zaprašene strežnike. Le-ti nam omogočajo popolno svobodo in kontrolo, to je point bloga. Nazaj k temi -, spletnih imenikih. S tem se je začelo, čeprav ponujajo le osnovne funkcije seznama, to je vse kar potrebujemo. Za seznam blogov je pomembno – da je največji, svojo funkcijo opravlja odlično in omogoča vpisovanje novih blogov. Pojavljajo se novi spletni iskalniki (imeniki, pa saj ni velike razlike, vrjetno ne uporabljajo iskalniških botov), to je neuporabno. V srednji šoli mi je profesor modro rekel “Ne gradi novega, ne ustvarjaj enega izmed mnogih. Svoje ideje in znanje dodaj obstoječemu in skupaj naredite nekaj velikega.” Dandanes je v Sloveniji popularno biti sam svoj internetni šef. Vsak mulac, star 12 let ima svoj “portal” ((Povečini gre za phpBB forume, PHP-Nuke portale in ostalo brezplačno sranje, ki se ga dobi na internetu ..)), kopira novice in članke z drugih spletnih strani, briše prispevke drugih in jim onemogoča dostop do vsebin. Popularnost, želja po uspehu, na internetu, za mladiče, ki jim je računalnik prva stvar v življenju, je to življenjskega pomena. Z nadvlado na internetu, zatiranjem drugega, se je začelo na vsem znanem protokolu – IRC. En drugemu so kradli klepetalniške sobe (t.i. kanale), en drugemu onemogočali dostop, itd. IRC je izgubil svoj pomen – klepet. Tako izgublja svoj pomen blog, tako izgublja svoj pomen tudi marsikaj drugega. Ne smemo zanemariti osnovne ideje bloga – svoboda izražanja. Ne gradimo mnogih, slabih. Zgradimo eno, odlično. Bloger mora začutiti na internetu popolno svobodo izražanja ((Katero seveda omejujejo veljavni zakoni ..)) – pisanja, oblikovanja in sokreiranja skupnosti, ki bo, ali pač ne bo, postala največja skupnost sveta.
Radi žvečite? Žvečilni gumiji bojda pomagajo pri nervozi, z žvečenjem sproščamo ustne mišice, pomaga pri čiščenju zob ((Vsaj tako pravijo v reklami ..)), odvajanju od kajenja, hujšanju, ..
Danes sem ugotovil skrivnost shujševalnih žvečilnih gumijev ! Vsak žvečilni gumi ((ÄŒigumi, žvečka, ..)) ima v večjih količinah odvajalni učinek. Torej z vsakim žvečilnim gumijem hujšamo, le cel paketek moramo nabasati v usta.
Predlogi za nove slogane, za TV reklame:
- “Cel paketek v usta, vaša WC školjka ne bo več dolgo pusta.” – posnetek (mp3)
- “Imate probleme s prebavo? Ste zaprti? Donat Mg ne pomaga? Za vas imamo rešitev – Orbit. Večuporabni žvečilni gumi, deluje v treh korakih – čisti zobe, vas sprošča in odpira najbolj zaprte !”
- “Bwma Bamw .. Ne morem govoriti, hujšam ! Z Orbit shujševalnimi tabletami. Sicer so podobni žvečilnim gumijem, a učinek je opazen v trenutku.”
- “V enem tednu sem shujšala za 10 kilogramov. Zahvaljujem se podjetju Wrigley, brez njihovega produkta Orbit mi ne bi uspelo”.
p.s. Nimam prebavnih težav, katerih vzrok bi bili čigumiji – iz dolgčasa sem prebiral zadnjo stran ovitka Orbit žvečilnih gumijev, v uč mi je padlo opozorilo, da “ima lahko prekomerno uživanje izdelka odvajalni učinek”.
Danes me je nekaj pičilo, da bi po dolgem času ponudil internetni skupnosti svoje znanje. Pred leti sem se igral s skripto OpenImgHost (by Stamcar), a potrebe so se spremenile. Poenostavljanje, funkcije, katere res potrebujemo in uporaba novih tehnologij, znanja. Tako je nastala skripta (spletni servis, nalaganje in domovanje datotek) dLoad, ki uporabnikom omogoča nalaganje datotek & slik, ter po želji tudi pomanjševanje. Namestitev na strežnik je zelo preprosta, vse lahko opravite z minimalnim računalniškim znanjem, potrebujete le spletni strežnik s PHP & GD podporo. Več si lahko preberete na spletni strani www.delavec.net/dload.
Skripta je uporabna za vse ((Kot pravi prodajalec bureka na Miklošičevi – “večuporabna”)) – pisce blogov, forume, itd. WordPress upload namreč ne omogoča pomanjševanja slik, dLoad pa omogoča uporabniku izbiro velikosti, katera ustreza njegovim potrebam.
Slogan mojega bloga ((Le da v sodobnem času raje tipkamo ..)) tudi v sliki.
Vedno popularna zgodba, ne preveč pocukrana s pridihom avanture, zgodba Robinzona Crusoeja. ÄŒlovek, obsojen na boj za lastno preživetje, življenje spoznava na novo, brez družbe in sodobnih izprijenih vrednot. Film simbolizira tisto, o čemer vsi sanjamo, če bi se nekega dne znašli na samotnem otoku. Spoznanje, da je življenje lepo samo po sebi, brez materialnih vrednot, ki nas osrečujejo dandanes.
V obeh delih se ponovi podobna zgodba -, punčka in fantek sama ostaneta na otoku ((Otok si delita z ljudožerci, vendar ne živijo v prijateljskih odnosih ..)), preživita, zgradita dom, se zaljubita in punca rodi otroka, ki je sad medsebojne ljubezni. Malokdo teh dveh filmov še ni videl, sta že starejšega datuma, vsekakor pa priporočam ponovni ogled.
Return to the Blue Lagoon (1991)
Postal sem spletni podpornik -, pa ne zaradi tega, ker je to kul, in. Država ima denar za oborožitev, za vozila z katerimi se bodo igrali po Sloveniji in bodo čez 10 let neuporabna, denar imamo za obnovo raznoraznih ministrstev, za komfort funkcionarjev, denarja pa ni za bolnico. Bolnico za otroke. Žalostno, kakšna država sploh smo? Socialna? Zgodba o pediatrični kliniki je žalostna zgodba, ki bo dobila srečen konec. Zgodba ignorance države pred problemi, pred stisko, tistih ki so naše največje bogastvo.
Otroci potrebujejo vašo pomoč ! Z donacijo, spletno podporo ali SMS sporočili.
Zgodba o človeku, ki za dosego cilja uporabi vsa sredstva, čeprav to pomeni ubijanje nedolžnih ljudi. Tipičen profil novodobnega morilca, s svojo željo in miselnostjo nadčloveškega. Ideja Zločin in Kazen ((Fjodor Mihajlovič Dostojevski – Zločin in kazen (ПреÑ?тупление и наказание))), v kateri Raskolnikov v svojem zablodnem razmišljanju deluje zavoljo višjega cilja.
Jean-Baptiste Grenouille je drugačen od ostalih, ima namreč nenavadno sposobnost zaznave vonjev. Dodatno znanje pridobi pri izdelovalcu parfumov. Izda mu mit o vonju, ki je vse ljudi popeljal v raj, zato postane Jean-Baptiste obseden z iskanjem popolnega. Ugotovi, da je zanj potrebnih 13 različnih človeških vonjev, a ker jih drugače ne more dobiti, ubije 13 žensk, njihova trupla namaže z živalsko mastjo, mast skuha, iz mešanice vonjev pa naredi končni parfum, s katerim potrdi mit. Zaveda se, da bi lahko z njim zavladal svetu, v svojih rokah ima veliko moč, a kmalu spozna, vonj je minljiv. Z vonjem ne more postati ljubljen in ljubiti.
Zanimiv film, prikaz psihološko močnega morilca, saj do konca sledi svoji nadčloveški miselnosti. Enkratni prizori, odlično odigrano, vsekakor vredno ogleda.
Imdb: http://www.imdb.com/title/tt0396171/
Kolosej: http://www.kolosej.si/film/parfum/
Danes sem naročil naslednjo konfiguracijo, za domači strežnik ..
Osnovna plošča – GigaByte 8I945GZME-RH, LGA775, DDR2, PCIe, VGA, GLAN
Procesor – Intel Celeron D 3200/533, 256kb, LGA775, BOX
Pomnilnik – PATRIOT DDR2 ram, 512Mb PC2-6400, 800MHZ s hladilnikom
Trdi disk – Maxtor S-ATA II 160Gb, DMax 10, 7200rpm, 8mb
Ohišje – LC 108B, MIDI,U/A,350W,ATX/mATX, black
Napajalnik – LC 420W LC6420GP 140mm FAN, v2.0
Brez nepotrebne grafične kartice (integrirana) in ostale navlake. Jutri se kišta sestavi in bojda do torka/srede dostavi. Živela digitalna revolucija !
22.1.2007 @ 13:00: Ram pride jutri v Slovenijo, strežnik dobim konec tedna.
25.1.2007 @ 10:30: Danes dobijo ram, kišta se popoldne sestavi in pošlje, dobim jo vrjetno jutri (petek).
26.1.2007 @ 17:30: Danes nič.
27.1.2007 @ 10:30: Računalnik je sestavljen, pošljejo ga v ponedeljek.
30.1.2007 @ 15:00: Danes nič.