Ob nakupu prenosnega računalnika sem nameraval kupiti brezžičnega mišaka, takrat sem pozabil, kasneje se mi ni dalo. Če gre za nakup tehnične robe, prej po internetu prebrskam vse mogoče strani, povprašam uporabnike, v končni fazi težim prodajalcu z vprašanji in na konec zadevo kupim, ali pa rečem ‘saj tega ne potrebujem’ in brez besed odidem iz trgovine. O novem mišaku sem začel razmišljati teden dni nazaj, stari Asus Mouse je žični, kolešček ne deluje dobro, je pa kar soliden -, in ja, priznam, zrajcala me je funkcija hyper-fast scrolling – o tem kasneje. Izbiral sem med več opcijami, VX ali MX, pa še par Logitech mišakov sem si ogledoval in primerjal. ‘Če že kupujem .. dam jurja več, saj ne bom dolgo spet menjal’ -, najboljša izbira je MX Revolution, ponuja nove, uporabne funkcije. Najprej sem si MX Revolution ogledal v BigBang Giga v BTC, a niso najcenejši – lahko pa stvar vzameš v roko, preveriš funkcije, težo, dobiš odgovore na vsa vprašanja, ki se normalnemu kupcu mišaka porajajo ob nakupu. V trgovini Comshop (BTC, nasproti Mullerja) sem mišaka kupil po ugodni ceni, še prej pa prodajalcu polepšal dan z miljon in enim vprašanjem. Po prihodu domov nisem skrival navdušenja nad nakupom, polnil nisem dolgo, minuto ali dve, za prvič bo. Priklop in mišak je takoj deloval – to sem doživel prvič. Ob vklopu operacijski sistem (XP Pro) ni namestil nobenega gonilnika, vse deluje. Za dodatne funkcije je bilo potrebno namestiti dodaten softver, a sama namestitev ne vzame več kot minuto. Prvi vtisi? Fenomenalno. Tako dobrega mišaka še nisem imel v roki, hyper-fast scrolling je odličen za programerje, ki se prebijajo skozi tisoče vrstic kode, natančnost bo presenetila najbolše oblikovalce, dodatne funkcije pa kaj hitro postanejo nepogrešljive.

[googlevideo]-1714768411746279018[/googlevideo]

Kadarkoli me vprašajo, zakaj pišem blog, sem v zadregi. Pravzaprav cilja ne vidim, pot je pomembna, pravim. Pa lahko bloger na svoji poti po elektronih postane slaven? Lahko z zelo dobrim pisanjem na blogu zasluži? Odgovor, moje mnenje, ne. S pisanjem sicer lahko postaneš slaven, a gre za internetno slavo, ne pravo – če le-ta sploh obstaja -, v Sloveniji je ni veliko. Moje pojmovanje slave je drugačno – človek je vreden besede slava, ko zaradi njega kot atoma nekdo zasluži ((ÄŒe je vsak njegov gib v javnosti vreden miljone .. Pokažeš rit, paparazzi pa lahko preživi celo družino, naprimer.)). Slovenija sicer pozna blogerske zvezde, a imajo od tega bore malo sami, kaj šele ostali. Najbolj znanih slovenskih blogerjev, Jonas – Crnkovič, ne smemo prištevati med “znane blogerje”, saj nista “slave” dosegla s pomočjo bloga, pač pa z svojim delom, izven virtualnega. Bloger za svoje pisanje sicer lahko zasluži, besede proda medijski hiši ter za to dobi honorar, še vedno pa se ne pogovarjamo o honorarju za pisanje direktno na blog ((Med plačane blogerje ne smemo šteti VIP blogerjev na Blogosu, saj so bili ti v medijskem svetu poznani že prej ..)). Zakaj torej pišemo bloge? Ekshibicionízem, dolgočasje, popolna svoboda, kaj četrtega?

Mnogi pišejo bloge zaradi morebitne slave, ki jim bo z neba v glavo vbila milijone, z njimi bodo pa postali bolj srečni. Mnogim predstavlja blog tekmovanje, kjer so tekmeci višja liga, a če se jih lotimo enega za drugim, vsi bodo popadali. Drugi vidijo blog kot možnost prikaza osebnih vrednot, ki jih njihova okolica v realnem življenju ne sprejema, tretji pa blog pišejo zato, ker ga pač piše sosedov Miha, pa je to kul. Blogerji vse bolj postajajo podobni programerjem -, ure in ure presedijo za računalnikom, berejo howto spletne strani in iz glave na ekran prenašajo številke in črke v čudnem zaporedju. Bomo blogerji postali posebna vrsta, polna stereotipov, brez sexa, žensk in rock’n rolla ?

p.s. Prihodnost je nepredvidljiva -, preteklost v Sloveniji je pokazala, da je virtualna skupnost močna alternativa, ki je zmožna ustvarjati slavo, a zvezde v tem primeru niso večne.

Sestra mi prejšnji teden dostavi seznam filmov, tole mi dobi, pravi. V spletni brskalnik vpišem več naslovov, na strežnik prenesem vse torrent fajle, par klikov in datoteke se že pretakajo na disk, skrit v drobovju strežnika. ÄŒe bo čas, tudi sam kakega pogledam, ocenim, kritiko pa napišem na blog.

• Apocalypto
• Babel
• Blood
• Borat ((Gledal sem ga že x-krat, DVD potrebujem za video arhiv ..))
• Casino Royale
• Don’t Be A Menace
• Housewife
• Little Miss Sunshine
• Night At The Museum
• She’s The Man
• Stranger Than Fiction
• The Holiday
• The Queen
• The Lizzie McGuire
• The New World
• Turistas

Je kater od teh filmov res vreden ogleda? Pričakujem vaše filmske predloge (samo letošnja proizvodnja, seveda) ..

Med reklamami serije Prison Brake na POPTV sem, kot vsak moški, na hitro preklapljal med kanali. Na Papriki opazim Erazma Pintarja, tip mi je šel vedno na živce – ne razžira me tipična slovenska foušija, pač pa antipatičnost do ljudi, ki v žepu nimajo nič, a bodo za izgled naredili vse. Kakorkoli, v oddaji je gostil lepotico, ne bom ugibal imena, sigurno bi falil. Punca med svojim blebetanjem izjavi: “Slovenci bi morali hvaliti naše .. samo zato ker je naše”. Naj še razložim, govorilo se je o medijski pokritosti lepotnih tekmovanj. Slovenci bi morali slovenske lepotice, miss in bogve kakšen naziv si bodo še izmislili, hvaliti, jim plačevati za smejanje ter jim podariti rešene IQ teste z nadpovprečnimi rezultati.

Vse je potrebno kritično oceniti, ljudje se tega vse bolj zavedamo -, naj gre za človeka in njegovo zunanjost, intelektualne sposobnosti ali oceno predmeta. Lastna ocena je lastno spoznanje sveta, nezaupanje tujim virom in želja po raziskovanju. V primeru lepotnih tekmovanj, posebaj pa ‘miss Slovenije’, je ocenjevanje videza na prvem mestu. Ženske, slovenke, miss predstavlja v svetu -, brez kritične ocene bodo v tem primeru dobili tujci slabo oceno o lepoti s slovenskih dežel.

Zapis je napisan bolj na hitro, pa tudi volje nimam, je že pozno zvečer, že zjutraj. Preko spleta poslušam RadioHIT – oh, same dobre pesmi vrtijo ((Andrej Å ifrer, Kool and the Gang, Shaft, Moloko, ..)).

p.s. V Merkatorju so mi v embalaži breskovega nektarja prodali 1 liter pomarančnega soka. Jutri nesem prazno škatlo nazaj, pritožil se bom !

Začetek študijskega leta je minil v trenutku, študentom so se začeli izpiti, tudi na pravni fakulteti v Ljubljani nismo izjema. Kot študenta prvega letnika me čaka še precej mukotrpnih ur učenja. A gre -, prilagajam se potrebam študija, računalnik uporabljam le še zvečer ter za predvajanje glasbe čez dan, ostale aktivnosti (razen naravnih potreb) pa zanemarjam. Na vrsti je statistika -, jutri (pravzaprav že danes) ob 18h. Za mano je več dni premetavanja listov, iskanja pravih rešitev in večkratnih obračunov z kemičnimi svinčniki, ki ne delujejo pravilno.

Od jutra do večera, statistika je ((Upanje v uspešno opravljen izpit ostaja, več o tem jutri ..)) pela !

p.s. Odpisal. Naloge so bile precej težke, upam da bo naslednji rok ((Možnost da naredim obstaja .. majhna, a obstaja.)) lažji. Več poročam v sredo (28.2).

Začenjam z akcijo “Poslikajmo Slovenijo“ ((Ubistvu jo nadaljujem, našo deželo sem že slikal ..)) – kje bolje začeti, kot pred domačim pragom? Na sprehodu sem kar z GSMjem poslikal okolico Delavec blogerja ((Å tepanjsko naselje, Zgornja Hrušica ..)).

K akciji vabim vse blogerje – poslikajte okolico svojega doma, delovnega mesta, .. in to objavite na blogu ! Kdo lahko bolje predstavi kraj, kot njegovi prebivalci?

Preko hribov in dolin,
s pekla in z višin,
potiho in naglas,
brez vonja in sam za špas,
prdec daleč zadiši,
upam da ne spustiš ga tudi ti.

Kako se peljati z mestnim avtobusom za 17 centov? Na valentinovega dne sem odšel v mesto, z mestno trolo -, parkirati v centru je elektrošok za živce. Med nakupovanjem daril sem pozabil -, prevoz domov nameravam plačati z kovanci. S polno denarnico bankovcev, brez kovancev sem odšel na avtobusno postajo in čakal. Ko je le prišel, bi se z množico ljudi pognal po stopnicah, mimo voznika na svoj sedež. A pot se je končala že pred vrati -, v denarnici sem našel le 17 centov (vožnja stane 1.7EUR) in bankovce (gorenc, raje udarim pešaka, kot da dam 4.000 bivših SIT za vožnjo). Se bom potiho pobral z avtobusa, kupil žetone in počakal na naslednjega? Neah. 17 centov vzamem z denarnice, se postavim pred voznika ter jih vržem v škatlo. Voznik pogleda kovance, pogleda mene, se zasmeji, reče “To je premalo.” Stara mamca za mano me že odriva, počutim se kot klošar, ki fehta za vožnjo do prodajalne alkoholnih pijač. Ob pogledu na kovance mi v glavo pade ideja, voznika avtobusa prepričam, da je 1 cent pravzaprav 10 centov, 5 centov pa 50 centov (vsi kovanci imajo na koncu nulo – ni ničla, le neka okrogla stvar). Hitro se pomaknem do najbližjega sedeža, v ušesa vtaknem slušalke in uživam v vožnji. Je*iga, peljal sem se pa le za 17centov (slabih 41 bivših SIT) – končno ena prednost plačevanja z evri.

Me pa zanima, ali bodo vozniku avtobusa v trgovini vrjeli, da je 1 cent pravzaprav 10 centov ?

Sicer je obdobje v letu, ko od sebe damo vse štiri in se prepustimo zvoku valov in sončnim žarkom, še daleč, že razmišljam o poletju. Na misel mi padejo možne destinacije, mogoče bi si omislil potovanje, ali bo čas le za krajši izlet na morje? Z kolegi se že (februarja) pogovarjamo o dopustu na Pagu (kot lansko leto), tam dol konec julija, začetek avgusta res na polno dogaja – nore žurke na plaži, zelo dobri diskači. A vleče me drugam, najbolj v Grčijo. Zakynthos, Krf, Kreta ? Niti ni pomembno, nucam lokacijo, kjer se spočijem, nažuram in se ob povratku domov vsaj za 5 noči ne spomnim, kaj sem počel.

Nekako mi ne pade na pamet, kaj bi napisal na blog. Možgani zvečer ne delujejo dobro, po celodnevnem mučenju z novim omrežjem in statistiko (izpit, fax), se mi nekako ne da razmišljati.

Je blog zadnje čase nedosegljiv? Se vsebina počasi nalaga? Težave odpravljam, trenutno stanje omrežja je namreč kaotično, zato ga prenavljam. Modem bom prestavil 0.5m stran od strežnikov, pred domače omrežje postavil firewall in prenovil napeljavo kablov ter pohitril brezžično povezavo po hiši. Vrjetno bo stran od časa do časa nedosegljiva. Spodnja slika prikazuje bodoče (lepše, funkcionalno) stanje domačega omrežja.