Ste domači video posnetek posnete že kdaj objavili na spletu? Ste si ogledali priljubljeni daily show, govor politika ali videospot najljubše glasbene skupine?

Splet se z raznoraznimi spletnimi servisi razvija – od črk, slik, slabega avdio in video prenosa h kvaliteti. Z enim klikom lahko v virtualnem svetu postanete slavni, z enim klikom lahko življenje popolnoma spremenite.

Spletni video servisi rastejo kot gobe po dežju – od nalaganja do gledanja vas ne loči prav veliko, četudi na drugem koncu sveta. Prvi je s tovrstno “ponudbo” začel YouTube. Je zato tudi najbolj priljubljen in ima največje število uporabnikov? A Google mu ni konkuriral prav dolgo, kupil ga je in ustvaril največjo video spletno skupnost. Tudi Yahoo! ni dolgo ostal “zadaj”.

V Sloveniji je prvi gostovanje datotek ponudil Marko Å tamcar s svojim Shrani.si, vendar za slovence to ni pomenilo revolucije, le olajšalo nam je spletno prenašanje vsebin. Ne bom trdil kdo je bil prvi, kdo drugi, tega preprosto ne vem. Poznam le nekaj tovrstnih servisov v Sloveniji – MojVideo, GenSpot. Drugih ne poznam, razsvetlite me.

Veliko mladih pa tudi starejših računalniških entuziastov le sanja o lasti video servisa, pregleduje številke uspehov največjih, morda nekoč, nekoč bom spletno-bogat ((Splet mi bo v žep porinil bogastvo, ženo, jahro in Å marno goro ..)) .

A YouTube, GoogleVideo, MojVideo, .. niso stroškovno in programsko zahtevni projekti – le prvi so bili, izkoristili so luknjo v potrebah uporabnikov interneta in preprosto – uspeli !

Recept: YouTube

Potrebujemo: Dobri “pretvorniki” video vsebin, programer in oblikovalec. Sestavljanje je zakomplicirano, kodiranje še bolj.

Postopek priprave: Uporabnik se poveže na spletni strežnik YouTube, na strežniku lahko pregleduje video posnetke, jih nanj dodaja, komentira, .. Za www strežnikom stoji cel kup zelo zmogljivih t.i. encoding strežnikov, ki naložene posnetke pretvorijo v primeren format (v tem primeru .flv) in ga v zakodirani obliki posredujejo spletnemu strežniku. Ta na podlagi t.i. UNIQ ID izbere ustrezen video, se poveže na ustrezen strežnik in ga uporabniku predvaja.

Enostaven sistem, ki je seveda v dotičnem primeru že zelo nadgrajen. Kako torej ustvariti MyTube ((Lasten spletni gostitelj video posnetkov)) ? Potrebujete le spletni strežnik z nameščenimi programi za kodiranje video posnetkov, flash video predvajalnik (GoogleIT), malce oblikovalske žilice in programerskega znanja. In Voila, MyTube predstavite v Spodnjemu Dupleku, kjer tovrstne storitve še ne poznajo oz. je nimajo in uspeh je zagotovljen.

p.s. Uspeh v malem kraju ni “all-good”. Stare mame vas bodo opravljale, ker boste zelo bogati -, a koga bi pa to motilo, ha ? :-)

p.s.2. Ali bodo spletni video servisi nadomestili klasično televizijo? V čem vidite prihodnost spleta?

O euroviziji ne bom pisal, še nikoli nisem, pa tudi gledal je nisem v celoti (le glasovanje in šinfal sosede za malo število podanih točk). Zanima me le – je zmagal/-a pevka ali pevec? :-) Mene tip malce spominja na Anžeja Dežana ..

Odklopil bom virtualni svet,
Tudi v tem svetu nekoč moraš umret,
Zabrisal čez okno bom računalnik,
Kupil nov si bom ležalnik,
Psihiatra obiskal bom vsak dan,
Ker jaz sem od računalnika bolan. ((Balada Obupa je bila napisana ob izgubi živcev pred računalnikom, ob delu. Včeraj, danes, a ne jutri ! ))

V predizpitnem obdobju mi na misel pridejo najbolj nore ideje, tudi tokrat ni nič drugače. V nedeljo zvečer sem na Arnes Whois strežniku iskal domene, ki so še na voljo. Veliko zanimivih imen še nima svojega lastnika, tudi sahara.si ga ni imela -, do včeraj.

Nisem eden izmed tistih, ki domeno kupijo za nadaljno prodajo -, že pred registracijo mi je v glavo padla genialna ideja. Zbiram še potrebne informacije, pregledujem HOW-TOje, šlo pa bo za zelo zanimivo aplikacijo, za uporabnike seveda, ki je še nisem zasledil. Nikjer. Podobne različice sicer že obstajajo, tudi blog različice, a kaj tako zanimivega še ni bilo moč opaziti.

Projekt bo sestavljen iz več delov, vsak precej enostaven, skupaj zapleteni. Podrobnosti kdaj drugič, domena sahara.si je za omenjeno storitev ravno pravšnja – naj deluje vaša domišljija. Dostopna bo iz kjerkoli, kadarokli ((Ne gre za standardno besedno zvezo, dobesedno bo to držalo ..)) !

Zanimiv pa je tudi potek registracije. Medtem ko so bili pri registrarju precej hitri ((Plačal sem v nedeljo zvečer, v ponedeljek zjutraj je že bila registrirana)), komplicirajo na Arnesu. Njihov DNS strežnik se osveži samo enkrat na dan, ker DNS strežnikov ob registraciji očitno registrar ni vpisal oz. niso bili še pripravljeni, sem za 2min zamudil osveževanje in potrebno je bilo počakati cel dan, da se je domena dejansko pojavila na spletu. Kar sicer ni tragedija, le čakati je treba po nepotrebnem ..

Na domačih strežnikih mi ura vedno zamuja, čeprav za par minut, se nepravilnosti hitro opazijo na forumih in blogih. Ročna sinhronizacija je zamudno dejanje, čeprav gre samo za en ukaz.

Z enim ukazom (ntpdate) in uporabo cron-a jo sinhroniziram vsako uro, odstopanj skorajda ni ((Baje za to obstajajo tudi posebni programi, a na strežnikih imam rad čimmanj “pre-made” zadev ..)).

Uporabljam Linux distribucijo Slackware, na drugih vrjetno deluje na dokaj podoben način ..
#!/bin/sh
ntpdate ntp1.arnes.si

ÄŒe želimo imeti “dnevnik” (log) posodobitev, uporabljamo spodnji ukaz ..

#!/bin/sh
ntpdate ntp1.arnes.si > /pot/do/log/datoteke

Izvedbo prikazuje spodnji video ((GoogleVideo je kvaliteto zmanjšal na minimum, črke niso vidne -, posnetek si lahko v originalni kvaliteti prenesete s Siolovega strežnika ..)) ..

[googlevideo]7552601233066237280[/googlevideo]

Naslov filma je ravno pravšnji – Rezervni deli. Predvsem drugi del naslova predstavlja zgradbo zgodbe – sestavlja jo več delov, skupne so jim le osebe in njihovo delo. O filmu se je pred časi na veliko govorilo, prejel je tudi nekaj nagrad. Zgodba se začne kar obetavno, v gledalcu vzbudi sočutje so sočloveka, nadaljevanje je malenkost dolgočasno.

Ludvik in Rudi s sodelavci preko Slovenije prevažata ilegalne prebežnike. Skozi film spoznamo zgodbe prebežnikov in njihovih prevoznikov. Gledalcu prikažejo krutost in usmiljenost prevoznikov ter trpljenje in izkoriščanje prebežnikov. Žalostne zgodbe, na obeh straneh.

O zgodbi ne bi pisal kaj več, ogled je skorajda nujen. Slovenski film, ki prikazuje realno zgodbo, kaj vse prestajamo ljudje, zavoljo zaslužka in boljše prihodnosti.

Včeraj sva se s sestro popoldne odpravila proti morju, na vikendu v Novigradu je bilo potrebno par stvari urediti, pa sva izkoristila dan. Proti morju naju je 2x ali 3x ujel dež, avtocesto povsod popravljajo, tako da smo se vozili po polžje. Letos sem bil prvič ob obali, prej nikoli ni bilo časa ali volje.

Novigrad je zgodba zase. Pred približno tremi leti je bilo mesto hudo zapuščeno, plaže bolj kot ne divje, nič se ni dogajalo. V tem času so zgradili precej, od nove “palme” (privezi za jahte, hotel) do prenove plaže. Mesto postaja vse bolj živo, sicer za mlade ni dovolj “živahno”, a se premika v pravo smer.

Portorož ob povratku prazen. Sem ter tja kak turist, parkirnih prostorov ob cesti več kot dovolj, kelnarji prijazni, hrana odlična, le vse tako prazno. Prazniki so mimo, sezona se začne čez slab mesec.

Slikal sem bolj malo, ni bilo časa, pa tudi mogel nisem. Par slik je med potjo naredila sestra, na poti nazaj sem vseskozi v roki držal fotoaparat, a je bilo že prepozno za kak dober posnetek (domov sva prišla šele pozno ponoči).

Ko na spletu opazim zapuščen blog, se vedno spominjam svojih trenutkov, ko sem vrgel puško v koruzo – zaradi tega ali onega razloga, življenje ni vedno enostavno. Preko ovir, padcev in včasih tudi brez volje, sem se pobral. Zakaj vztrajam pri pisanju bloga? Iščem v blogu osebno korist, alternativno priložnost?

Marsikdo se bo strinjal z mojimi mislimi, a preden napišete komentar 2x premislite. Zakaj pišete blog?

Večkrat sem predse postavil to vprašanje, razlog že slabi 2 leti ostaja enak – za spomine. ÄŒeprav včasih pišem raznorazne bedarije -, te bedarije so bile tisti trenutek del mene. Težko je napisati osebno zgodovino, ko se naše življenje izteka -, lahko pa jo napišemo, ko življenje živimo. Odziva bralcev se ne branim, ne bom trdil da blog pišem le zase. Rad opozorim s svojimi mislimi, rad sem slišan. V družbi misli niso vedno dobro sprejete, splet jih z veseljem shrani. ÄŒez določeno obdobje bom svoje misli, zapisana dejanja, prebral, si ogledal video in se jih živo spominjal. In to je namen bloganja.

Kdorkoli vidi v blogu možnost za lastno promocijo, za zaslužek ali karkoli drugega, kot pa delitev osebnih izkušenj s svetovnim spletom -, oprostite, a to ni bloger, le dober oglaševalec, ki izkorišča trenutno situacijo. Beseda blog je vroča, beseda blog ustvarja obisk. A beseda blog pomeni osebni dnevnik. Izkoristite moč osebnega mnenja, pisanja lastne zgodovine in komunikacije z največjo spletno skupnostjo na svetu.

Zapisal sem ga že pred dobrim tednom, a sodi tudi v ta zapis: Vsaka sekunda življenja je neponavljiva, naj bo vsaka delček lepega spomina. Ne zapravite sekunde življenja za nekaj, kar vas ne veseli !

Ponudniki interneta v Sloveniji rastejo kot gobe po dežju. A kdo je najcenejši? Primerjava mi je povzročala težave, saj je le malo primerljivih paketov ((Na koncu sem se odločil le za pakete z polno razvezanim dostopom.)).

Zmede nas reši preprost račun: cena paketa / hitrost paketa = cena 1 kbit/sekundo. Za primerjavo sem izbral edini “standardni” paket – 1024kbit/s.

Amis.net

• 0,015888671 ‚¬

Siol.net

• 0,028320312 ‚¬

Ljubljanski Kabel

• 0,016298828 ‚¬

T-2

• 0,01953125 ‚¬

UPC Telemach

• 0,020332031 ‚¬

S preprostim računom ugotovimo ceno kbit/sec pri izbranemu internetnemu ponudniku. Kot je moč razbrati iz zgoraj napisanega, si cenovno slovenski IS ponudniki sledijo takole (od najcenejšega do najdražjega) ..

Amis.net < Ljubljanski Kabel < T-2 < UPC Telemach < Siol.net

Kdo je najbolj zanesljiv, ima najboljši odziv in ponuja najbolj kvalitetno storitev pa presodite vi – uporabniki ((Priklopljen na UPC Telemach razmišljam o zamenjavi ponudnika. Internet deluje super, le cene paketov so visoke. Ko do hiše pripeljejo FTTH optiko, se takoj priklopimo nanjo.)).

Nameraval sem ga pogledati, pa se mi nikoli ni dalo. Danes sem si le vzel čas za film Employee of the Month. Splošno gledano gre za romantično komedijo, posneto v skladišču, kar film naredi še bolj zanimiv. Malo sredstev, dobra zgodba, dobri igralci in nastane gledalcem zanimiv film.

Zack je v trgovini zadolžen za škatle. Neprespektivno delo, a uživa v družbi prijateljev. Uprava vsak mesec dodeli najboljšemu uslužbencu nagrado, uslužbenec meseca. Ko Zack izve, da je nova prodajalka, ki mu je zelo všeč, nora na uslužbence meseca, si na vsak način prizadeva osvojiti ta naziv. Med iskanjem sreče in ljubezni dekleta prizadane svoje prijatelje, vendar mu ti stojijo ob strani do konca. Pomagajo mu osvojiti naziv in srce ljubljenega dekleta.

Film je klasična romantična komedija z pridihom sproščenosti. Ogled priporočam, zgodba je zanimiva, igralci odlični, simpatičen konec.