V nedeljo, 25. januarja, sem na spletni strani Rimokatoliške cerkve našel vabilo novinarjem in fotografom na slavnostno prireditev umestitve novega ljubljanskega nadškofa Stresa v stolnici. Ker tovrstne prireditve še nisem fotografiral in bi v nasprotnem primeru celo nedeljo lenaril, sem se okrog 15h odpravil v center.

Ob prihodu v stolnico sem srečal nekaj fotografov, “prostor za medije” pa se je napolnil malce pred začetkom maše. Ob prihodu politikov in nadškofa se je skakalo in škljocalo, prostora je bilo, kot je za takšne prireditve značilno, premalo, odličnih pozicij pa praktično ni bilo.

Osvetlitev na oltarju je bila odlična, po cerkvi zelo slaba. Uspelo mi je prit tudi na stranski balkon, kjer sem s tresočo roko (višina & lesen zibajoč balkon) naredil nekaj posnetkov.

Zanimiva fotografska izkušnja – kombinacija odlične osvetlitve na oltarju, slabe po cerkvi in relativno slaba pozicija za slikanje je zahtevala stalno premikanje, spreminjanje nastavitev fotoaparata in menjavo objektivov. Prireditev pa odlično izpeljana – malce dolga, a preko fotografskega objektiva nikoli dolgočasna.

Pri izbiri piv za testiranje še vedno ostajam v Nemčiji – tokrat sem preizkusil svetlo pšenično pivo Paulaner, varjeno v istoimenski pivovarni v Münchenu.

Zelo peneče svetlo, malce motno, pivo. Osvežujočega kislo vonja. Dokaj lahko pivo, zelo osvežujoče na začetku, na sredini se začuti tipični okus pšeničnega piva, konča pa predvsem z kislim okusom v ustih. Zanimivo pšenično pivo, vsekakor ne spada v sam vrh, gre za zelo lahko nekompleksno pivo. Izrazit je okus “stročjega fižola”, zato bi ga priporočal ob mastni ali slani hrani.

Ocena: 8.1/10

Pred časom sem pri najboljšemu sosedu kupil par steklenic različnega piva, jih ob prihodu domov postavil v kot in pozabil nanje. Danes pa sem z ene obrisal prah in preizkusil hmeljev čaj, ki se je skrival v njej. Gre za enega izmed najbolj popularnih nemških piv – Krombacher Pils, varjeno v eni izmed največjih zasebnih pivovaren v Nemčiji z dolgo tradicijo – Krombacher.

Slabo peneče pivo, izrazito rumene barve. Lahek grenak, a zelo osvežujoč vonj. Zelo sveže na začetku, grenko na sredini, kislo-grenko na koncu. Pivo resnično razvije zanimivo paleto okusov, v ustih pa pusti blag grenak okus. Zelo lahko pitno pivo, z ne pretirano izrazitim vonjem in lahkim okusom, a zelo široko paleto le-tega. Priporočam za čisto pitje ali k slani hrani.

Ocena: 8.9/10

Po dolgem času sem spet odprl pločevinko piva z namenom okušanja in ocenjevanja. Izbral sem popularno angleško pivo, London Porter, varjeno v pivovarni Griffin Brewery v Londonu -, njegova zgodovina pa sega daleč v 18. stoletje.

Zelo temno, srednje peneče pivo. Grenko svež vonj, ki se ob koncu odpre v zelo živahni sadni strukturi. Mehko, polno pivo, s svežim malenkost grenkim začetkom, kislo sredino in grenko kislim koncem. V ustih pusti blag kislo masten okus. Čeprav na pločevinki piše, da je pivo najbolje servirati pri 11 stopinjah, bi osebno priporočal nižjo temperaturo, saj se pivo bolj odpre. Sicer pa je pivo zelo polnega okusa, osvežujoč začetek in hiter konec, priporočam za čisto pitje ali s hrano (predvsem mesom oz. hrano, ki ima izrazit okus, drugače bo pivo prevzelo celotno paleto).

Ocena: 8.8/10

Na božični dan sem se odločil naredit krog po gorenjski, si ogledat jaslice, kaj dobrega pojest in fotografirat kraje pod Alpami. Od Ljubljane smo se odpravili proti Brezjam, od tam naprej na Bled in okrepčilo, na poti domov pa smo se ustavili še v Kranju in se zapeljali na Sv. Jošt nad Kranjem. Glavno gorenjsko mesto je res lepo okrašeno, z modro zaveso nad glavno ulico pa so v Kranju ustvarili prav posebno novoletno vzdušje.

Božične nakupe sem letos nameraval opraviti v Celovcu, zato sem se v četrtek dopoldne, kljub slabi vremenski napovedi, odpravil čez Ljubelj v Avstrijo. Snega k sreči ni bilo, je pa dež poplavljal cesto in onemogočal normalno premagovanje ovinkov. V Celovcu sem obredel nekaj trgovin, a sem bil za konkreten šoping malce prepozen – vse trgovine so na predbožični dan, 24. decembra, zaprli že ob 14h.
Ker sem bil še zgoden, sem domov odšel “po polžje”. Ljubelj mi je bil vedno všeč, zato sem se na poti v Slovenijo večkrat ustavil ob cesti in naredil nekaj fotografij. Ljudi je bilo malo, a spomini na dni, ko smo v večkilometerskih kolonah stali pred mejnim prehodom, so še vedno živi.

Med včerajšnjo vožnjo domov z enega zadnjih “poletnih žurov” letošnjega leta sem se spomnil na svoj blog in njegovo zaprašenost. Letos se je dosti zgodilo, praktično nič od tega zapisalo, zato bom poskusil spisati pregled dogajanja, podprtega s slikovnim materialom.

Poletje se je uradno začelo s spring brejkom v Rovinju in Škisovo tržnico, kjer smo še zadnjič pred izpitnim obdobjem odklopili možgane in se z dobro družbo zabavali ob odlični glasbi. Prva žura, ki sem ju ujel v fotografski objektiv in se ob tem ogromno naučil. Pri prvem sem se v zaprtem prostoru igral s svetlobo, pri drugem skušal preživeti v množici.

Zadnja leta na gimnaziji so najbolj pestra, vsaj tako se jih sam spominjam. Maturantska parada je le pika na i vsemu žuranju, ki ga je maturant doživel v svojem srednješolskem življenju. Zato sem se konec junija odpravil fotografirat četvorko v Ljubljani in afterparty na Gospodarskem razstavišču. Super pozitivno vzdušje, Ljubljanske ulice so preplavile piščalke in oranžno-črne majice. Na četvorki sem se prvič srečal z večjim številom fotografov, vsi smo iskali najboljšo pozicijo, z enim učem gledali politike, z drugim maturante in škljocali tja v tri dni z upanjem, da bo kakšna fotografija uspela.
Vstop na afterparty je bil možen le z maturantsko majico ali akreditacijo. Ker nisem imel ne enega ne drugega sem bil tam med prvimi in z malo sreče prišel na prazno prizorišče, ki se je v eni ali dveh urah napolnilo z maturanti. Pilo se je in plesalo tudi. Prvič sem fotografiral “dnevni dogodek”, svetlobe je bilo ogromno, zato sem se večino časa igral z nastavitvami in se naučil, da je bolje zajet manj svetlobe in sliko kasneje popravit z računalnikom kot preveč svetlobe in sliko vreči v koš.

O Majskih igrah sem že večkrat bral na spletu, a noben dogodek me ni pritegnil, da bi se jih udeležil. Študentski svet stanovalcev vsako leto organizira športne/družabne igre, na različnih lokacijah po Ljubljani, od 4. do 20. maja z zaključkom za Bežigradom.
20. maja sem tako odšel na zaključek majskih iger in komaj ujel konec (ko sem prišel je na oder prišla Alya). Vedel sem samo to, da se dogaja za Bežigradom, a prizorišča dogajanja ni bilo težko najti. Med bloki v študentskem naselju so postavili oder, pod njem pa nabito polno študentov, nekateri so se zabavali kar v stanovanju ali na balkonu v bloku. Ker sem za prireditev izvedel zadnjo minuto si akreditacije nisem uspel zrihtat, zato sem poskusil naredit par posnetkov kar iz množice pred odrom. Tako sem se prvič naučil, da je to neumno početje – če se ne moreš premaknit niti za milimeter je fotografiranje nemogoče.

Ni poletja brez žura ob morju, ni poletja brez Disconautike. Preden sem odšel na morje, sem prosti vikend izkoristil za forografiranje največjega festivalov elektronske glasbe na naši obali. Dnevni žur na plaži v Kopru se je proti večeru preselil na več prizorišč, kjer so zbrano množico zabavali raznorazni DJi.
Večino časa sem fotografiral na glavnem prizorišču, kjer sem kljub akreditaciji oder lahko slikal le iz množice ali VIP prostora. Na žalost sem se šele ob odhodu domov ustavil v Taverni, kjer pa so se tresla tla. Taverna je bila napolnjena do zadnjega kotička, DJi so vrteli super komade, osebno sem bolj užival kot na glavnem prizorišču – kako pač ne, če sem lahko slikal s praktično kjerkoli. Tako sem se naučil, da je vedno potrebno že na začetku prehodit vsa prizorišča dogajanja in se na koncu odločit za enega. Če ne veš, kje in kaj se dogaja, ne moreš vedeti, kje boš najbolj užival.

Začelo se je poletje, zato smo z družbo konec julija odšli na Pag, kjer se je ravno v času našega dopustovanja odvijal Papaya Summer festival. V Zrčah sem bil čez dan samo enkrat za deset minut, a me je peklenska vročina brez metra sence odgnala nazaj v klimatiziran apartma. V času Papaya festivala (od 15. do 19. julija) so bili ostali klubi praktično prazni, Papaya pa je pokala po šivih. Znana imena v svetu elektronske glasbe so privabila ogroomno množico ljudi, ki se je ob dobri pijači zabavala vse do zgodnjih jutranjih ur.
Prvi dan sem v Zrče odšel prezgodaj, saj se je zabava začela šele ob 2h zjutraj, jaz pa sem bil tam že ob 21h. Kot akreditiran fotograf sem dobil bone za zastonj koktejle, a kaj ko le na parih šankih v celi Papayi strežejo koktejle in je zato tam vedno gužva. Na Papaya Summer festivalu sem se naučil, da na dogodke nima smisla hodit prezgodaj, če je vroče vedno vzet dodatno majico za preobleč in nikoli pustit pijanim ženskam držat fotoaparata.

Za Študentski vikend inteligence in cvička (ŠVIC) sem prvič slišal ob ogledu njihovega promocijskega videa. Festival se odvija vsako leto v Čatežu pri Trebnjem, kjer za obiskovalce poleg camping prostora poskrbijo še z dobro hrano, pijačo in odličnimi glasbenimi nastopi znanih in malce manj znanih izvajalcev. Organizacija je bila na nivoju, organizatorji zelo prijazni, v Vip/Press prostoru pa poskrbljeno za brezplačno MRZLO pijačo.
Na ŠVICu sem se prvič srečal s koncertno fotografijo. Ljudi nisem slikal veliko, osredotočil sem se na dogajanje na odru, se igral z lučmi in kompozicijo. Naučil sem se ogromno, predvsem kako slikat brez bliskavice kako ulovit moment na odru.

Kot sem omenil že na začetku, sem včeraj fotografiral “zadnji” poletni dogodek, Žur z razlogom v Tivoliju. Po večkratnem obhodu celotnega prizorišča in iskanju press vhoda sem na koncu le našel varnostnika, ki je vedel, kje se nahaja. V VIP šotoru naročil pijačo in čakal na račun .. a glej ga jagra, pijača je bila zastonj. S svojo plastenko vode sem se premaknil pod oder, fotografiral Umeka, naredil par obhodov čez množico pred odrom in še nekajkrat slikal Umeka.
Prireditev podobna glavnemu prizorišču Disconautike – visok oder z DJem in brez pravega dostopa do izvajalca. Naučil sem se, da je na takšne prireditve potrebno nosit 70-200 objektiv, s katerim lahko naredim odlične fotke izvajalca in posameznikov v množici.

Po dolgem času sem zopet odprl hladno pivce in ohladil poletne živce. V ponedeljek sem v Celovcu kupil nekaj deset steklenic različnega piva, danes pa sem se odločil za preizkus avstralskega svetlega piva Foster’s, varjenega v belgijski pivovarni Alken-Meas.

Srednje peneče svetlo pivo. Lahkega grenkega, a kratkega vonja. Osvežujočega, rahlo kislega, proti koncu suhega kislo-grenkega okusa. Osvežujoče pivo, ki v ustih pusti grenak okus, zato bi ga priporočal kot dodatek k mastni hrani. Povprečno pivo, brez posebno izrazitega vonja in okusa, a pitno in osvežujoče.

Ocena: 7.1/10

Domačini mu pravijo “Rakiško”, drugi Rakitniško jezero. Kljub deževnemu vremenu sem se pred večerom odpravil k jezeru, naredil ducat posnetkov in namočil noge v mrzli vodi. Jezero se ni dosti spremenilo, okolica pa kar precej. Ljudi pa kljub slabemu vremenu ni bilo malo.

Last week I got an assignment to make a service for transferring a huge chunk of data. It sounded OK till i found out, that the end-user wants to use SOAP calls. I’ve never deal with SOAP so didn’t have much to work with. Couple of days went by, hours and hours of searching the web for a solution, number of Tweets, etc. But right on the point where i would gave up, i found a solution to all the problems.
SOAP is easy to use, if you use it with a simple application and in a simple way. But oh boy, it can get complicated. If you’re not a PHP expert or an advanced developer i suggest using REST (POST) calls or XML-RPC .. trust me, you’ll thank me.

First, you have to understand the way that SOAP works. It’s not just a data transfer protocol, it can do magic too :) It includes two sides – server and client. Server accepts the call, process it and (if needed) returns a response. In other hand, client makes the call and accepts the response.
The most important part of SOAP call is the WSDL (Web Services Description Language) file in which you describe how the transfer works, which data can be “pushed” and which data can be returned. The PHP part isn’t as complicated for a newbie as the writing of the WSDL file.

WSDL file can be divided in small chunks in which every chunk represents the important part of final call / response. I’ll just post an example and explain, what and how things work ..

<?xml version =’1.0′ encoding =’UTF-8′ ?>
<definitions
targetNamespace=’server.php’
xmlns:tns=’server.php’
xmlns:wsdl=’http://schemas.xmlsoap.org/wsdl/’
xmlns:soap=’http://schemas.xmlsoap.org/wsdl/soap/’
xmlns=’http://schemas.xmlsoap.org/wsdl/’>

<message name=’incomeMessage’>
<part name=’string’ type=’xsd:string’/>
</message>

<message name=’outcomeMessage’>
<part name=’string’ type=’xsd:string’/>
</message>

<portType name=’updatePortType’>
<operation name=’callMe’>
<input message=’tns:incomeMessage’/>
<output message=’tns:outcomeMessage’/>
</operation>
</portType>

<binding name=’updateBinding’ type=’tns:updatePortType’>
<soap:binding style=’rpc’ transport=’http://schemas.xmlsoap.org/soap/http’/>
<operation name=’callMe’>
<soap:operation soapAction=’urn:server.php’/>
<input>
<soap:body use=’encoded’
namespace=’urn:server.php’
encodingStyle=’http://schemas.xmlsoap.org/soap/encoding/’/>
</input>
<output>
<soap:body use=’encoded’
namespace=’urn:http://yourdomain.comserver.php’
encodingStyle=’http://schemas.xmlsoap.org/soap/encoding/’/>
</output>
</operation>
</binding>

<service name=’updateService’>
<port name=’updatePort’ binding=’updateBinding’>
<soap:address location=’http://yourdomain.com/rest’/>
</port>
</service>
</definitions>

I hope the code didn’t scared you, cuz it’s quite simple to understand. All the code must be written between “<definitions></definitions>” tags, as the WSDL 1.0, WSDL 1.1 and WSDL 1.2 formats are the only one which currently works with PHP (with WSDL 2.0 you can skip “definitions” tags but it won’t work with PHP).
Then we have four objects – message, portType, binding and service.
message is a very important part as you define the data that the service accepts and returns. It must contain a “name” tag and at least one “part” object. With “<part ../>” you define the number and type of chunks in the call, that will be transferred. I suggest writing two “message” objects, one for the “input” (received) and one for the “output” (returned) data.
portType combines the two messages defined and the name of operation (function) that will be called, when the call is made.
binding is the part in WSDL in which you define the port, which should be used and type and URL of input (received) and output (returned) data.
service – it just sticks all the previous definitions together and makes the call and response possible.

Now, i know i didn’t define every tag very specifically, because i don’t feel the need to. Please visit “the site”, where you can find all the explanations that will help you write a perfect WSDL file – w3.org/TR/wsdl.

We have a WSDL file, let’s say we store it as updateMe.wsdl. Now let’s build some webservice, shall we? At first, we need to build a SOAP Server part. I used the SOAP class that is included in PHP5=>, you may use NuSOAP library instead – it’s is very popular (and works with PHP4), but you’ll have to make some adjustments to the PHP code.

The “server” component needs to contain only 2 lines of code, we’ll use 3:

$server = new SoapServer('updateMe.wsdl');
$server->setClass("updateClass");
$server->handle();

So we’ve made a new SoapServer, set a class and “executed” the service. That simple? No. You need a class within a function to handle the received data and return a response. And here it is ..

class updateClass
{
function callMe($input)
{
return "I cannot belive my eyes, it is so simple.";
}
}

What we’ve done here is we’ve set up a class within which the call can execute a function. And where did we define the function, which will be used in the call? In WSDL file. We defined it in the “portType/operation” and later on in the “binding/operation”. We received the data as a string ‘$input’ and returned the response (returned data) to the client.

So, let’s say we’ve saved the “server component” as server.php. We have a updateMe.wsdl and server.php in a root directory, so we only have to write a Client to “push” data to the server.

Here is an example of a Client that should work with the server / WSDL file written above ..

$client = new SoapClient('updateMe.wsdl');
$xml = $client->__soapCall("callMe", array('string' => 'We have landed.'));

Simple, ain’t it? Only 2 lines of code. So, what did we do here? We’ve made a call to updateMe.wsdl file, which made a call to server.php file, and passed a chunk of data via string variable to the function called callMe. The function is held in the updateClass, which we defined in the server component ($server->setClass(“updateClass”)) ..

So .. how does SOAP works? It’s not a traditional “POST/GET” request call. The call is made over the WSDL file and can’t be made directly to server component itself. If you add more operations / messages to the WSDL file, you can transfer more chunks of data to the server. It works like this ..

Client -> WSDL -> Server -> Client

I hope this “how-to” helps you deal with SOAP & PHP. SOAP is not used as much as it could be, while the developer has to learn an additional programming language (WSDL). In some ways it’s as simple as a REST request, which is being used very often .. but for more complex data transfers and with clients that don’t all have “advanced developers” I wouldn’t suggest using it for a client-end service but it’s a nice was to transfer data from one server to another.