Zgodaj zjutraj me je prebudila cela familija. Še pred dnevno gnečo smo se na pokopališčih spominjali mrtvih, prižgali svečo ter se odpravili k maši.
Na kratko o maši. Po neprespani noči sem dremal v zadnjem delu nove cerkve na Plečnikovih Žalah. Na vsake toliko časa, me je od zadaj z vrati odrinila stara mama, ki jih je na vso silo zabila v mene ((Zadaj so 3 vrata. Steklena, vsak odklenjena. Čeprav sem le jaz stal pred desnim parom, so vse stare mame izbrale pot mimo mene. Naključje?)). Fajmašter, ki pobira prispevke, je med mašo zapustil stavbo, a skozi steklena vrata sva z bližnje-stoječim zgrožena opazovala, kako je segel v posodo s prispevki, ter šop denarja izročil prodajalcu časopisa v cerkvi. To lahko stori? Lahko z prispevki razpolagajo po volji? Osebno jim nisem pustil niti centa ..
Zvečer pa sem, kot je že v navadi, odšel na Žale z fotoaparatom na krajši sprehod. Mirno, kot po nevihti, se ljudje sprehajajo med grobovi, se spominjajo bližnjih, ki so odšli s tega sveta.
Naj počivajo v miru.
