Med včerajšnjo vožnjo domov z enega zadnjih “poletnih žurov” letošnjega leta sem se spomnil na svoj blog in njegovo zaprašenost. Letos se je dosti zgodilo, praktično nič od tega zapisalo, zato bom poskusil spisati pregled dogajanja, podprtega s slikovnim materialom.

Poletje se je uradno začelo s spring brejkom v Rovinju in Škisovo tržnico, kjer smo še zadnjič pred izpitnim obdobjem odklopili možgane in se z dobro družbo zabavali ob odlični glasbi. Prva žura, ki sem ju ujel v fotografski objektiv in se ob tem ogromno naučil. Pri prvem sem se v zaprtem prostoru igral s svetlobo, pri drugem skušal preživeti v množici.

Zadnja leta na gimnaziji so najbolj pestra, vsaj tako se jih sam spominjam. Maturantska parada je le pika na i vsemu žuranju, ki ga je maturant doživel v svojem srednješolskem življenju. Zato sem se konec junija odpravil fotografirat četvorko v Ljubljani in afterparty na Gospodarskem razstavišču. Super pozitivno vzdušje, Ljubljanske ulice so preplavile piščalke in oranžno-črne majice. Na četvorki sem se prvič srečal z večjim številom fotografov, vsi smo iskali najboljšo pozicijo, z enim učem gledali politike, z drugim maturante in škljocali tja v tri dni z upanjem, da bo kakšna fotografija uspela.
Vstop na afterparty je bil možen le z maturantsko majico ali akreditacijo. Ker nisem imel ne enega ne drugega sem bil tam med prvimi in z malo sreče prišel na prazno prizorišče, ki se je v eni ali dveh urah napolnilo z maturanti. Pilo se je in plesalo tudi. Prvič sem fotografiral “dnevni dogodek”, svetlobe je bilo ogromno, zato sem se večino časa igral z nastavitvami in se naučil, da je bolje zajet manj svetlobe in sliko kasneje popravit z računalnikom kot preveč svetlobe in sliko vreči v koš.

O Majskih igrah sem že večkrat bral na spletu, a noben dogodek me ni pritegnil, da bi se jih udeležil. Študentski svet stanovalcev vsako leto organizira športne/družabne igre, na različnih lokacijah po Ljubljani, od 4. do 20. maja z zaključkom za Bežigradom.
20. maja sem tako odšel na zaključek majskih iger in komaj ujel konec (ko sem prišel je na oder prišla Alya). Vedel sem samo to, da se dogaja za Bežigradom, a prizorišča dogajanja ni bilo težko najti. Med bloki v študentskem naselju so postavili oder, pod njem pa nabito polno študentov, nekateri so se zabavali kar v stanovanju ali na balkonu v bloku. Ker sem za prireditev izvedel zadnjo minuto si akreditacije nisem uspel zrihtat, zato sem poskusil naredit par posnetkov kar iz množice pred odrom. Tako sem se prvič naučil, da je to neumno početje – če se ne moreš premaknit niti za milimeter je fotografiranje nemogoče.

Ni poletja brez žura ob morju, ni poletja brez Disconautike. Preden sem odšel na morje, sem prosti vikend izkoristil za forografiranje največjega festivalov elektronske glasbe na naši obali. Dnevni žur na plaži v Kopru se je proti večeru preselil na več prizorišč, kjer so zbrano množico zabavali raznorazni DJi.
Večino časa sem fotografiral na glavnem prizorišču, kjer sem kljub akreditaciji oder lahko slikal le iz množice ali VIP prostora. Na žalost sem se šele ob odhodu domov ustavil v Taverni, kjer pa so se tresla tla. Taverna je bila napolnjena do zadnjega kotička, DJi so vrteli super komade, osebno sem bolj užival kot na glavnem prizorišču – kako pač ne, če sem lahko slikal s praktično kjerkoli. Tako sem se naučil, da je vedno potrebno že na začetku prehodit vsa prizorišča dogajanja in se na koncu odločit za enega. Če ne veš, kje in kaj se dogaja, ne moreš vedeti, kje boš najbolj užival.

Začelo se je poletje, zato smo z družbo konec julija odšli na Pag, kjer se je ravno v času našega dopustovanja odvijal Papaya Summer festival. V Zrčah sem bil čez dan samo enkrat za deset minut, a me je peklenska vročina brez metra sence odgnala nazaj v klimatiziran apartma. V času Papaya festivala (od 15. do 19. julija) so bili ostali klubi praktično prazni, Papaya pa je pokala po šivih. Znana imena v svetu elektronske glasbe so privabila ogroomno množico ljudi, ki se je ob dobri pijači zabavala vse do zgodnjih jutranjih ur.
Prvi dan sem v Zrče odšel prezgodaj, saj se je zabava začela šele ob 2h zjutraj, jaz pa sem bil tam že ob 21h. Kot akreditiran fotograf sem dobil bone za zastonj koktejle, a kaj ko le na parih šankih v celi Papayi strežejo koktejle in je zato tam vedno gužva. Na Papaya Summer festivalu sem se naučil, da na dogodke nima smisla hodit prezgodaj, če je vroče vedno vzet dodatno majico za preobleč in nikoli pustit pijanim ženskam držat fotoaparata.

Za Študentski vikend inteligence in cvička (ŠVIC) sem prvič slišal ob ogledu njihovega promocijskega videa. Festival se odvija vsako leto v Čatežu pri Trebnjem, kjer za obiskovalce poleg camping prostora poskrbijo še z dobro hrano, pijačo in odličnimi glasbenimi nastopi znanih in malce manj znanih izvajalcev. Organizacija je bila na nivoju, organizatorji zelo prijazni, v Vip/Press prostoru pa poskrbljeno za brezplačno MRZLO pijačo.
Na ŠVICu sem se prvič srečal s koncertno fotografijo. Ljudi nisem slikal veliko, osredotočil sem se na dogajanje na odru, se igral z lučmi in kompozicijo. Naučil sem se ogromno, predvsem kako slikat brez bliskavice kako ulovit moment na odru.

Kot sem omenil že na začetku, sem včeraj fotografiral “zadnji” poletni dogodek, Žur z razlogom v Tivoliju. Po večkratnem obhodu celotnega prizorišča in iskanju press vhoda sem na koncu le našel varnostnika, ki je vedel, kje se nahaja. V VIP šotoru naročil pijačo in čakal na račun .. a glej ga jagra, pijača je bila zastonj. S svojo plastenko vode sem se premaknil pod oder, fotografiral Umeka, naredil par obhodov čez množico pred odrom in še nekajkrat slikal Umeka.
Prireditev podobna glavnemu prizorišču Disconautike – visok oder z DJem in brez pravega dostopa do izvajalca. Naučil sem se, da je na takšne prireditve potrebno nosit 70-200 objektiv, s katerim lahko naredim odlične fotke izvajalca in posameznikov v množici.

Ne bom jamral in se opravičeval zaradi nerednega objavljanja na blogu. Začetek poletja, kot mnogo študentov, preživljam za knjigami, služim denarce in krepim zdravje in duha.

Fotografija me je vedno zanimala, že od očetovega film-aparata, katerega se mi ta trenutek ne ljubi it iskat, da bi napisal znamko, do nedavno kupljenega Canona IXUS 860, sem prešel na DSLR fotoaparat. Zaradi časovne zabasanosti v zadnjem mesecu sicer še nisem imel veliko časa, da bi se spustil v vse podrobnosti, a fotografiranje je svojevrsten užitek. Zaenkrat sem fotografiral le par zabav, eno prireditev in malce po centru Ljubljane. Poletje bom torej izkoristil za iskanje popolnega momenta, dobre kompozicije in ravno pravšnje svetlobe.

Na fakulteti smo zaključili s predavanji. Letos sem bil kar priden, pogoje za vpis v višji letnik sicer že imam, a sta mi ostala še 2 predmeta. Če jih ne opravim pred poletjem, bom seveda dal vse od sebe, da jih do začetka predavanj za naslednji letnik.

V zadnjem času sem bil aktiven tudi na spletu. Pred mesecem dni je MMC RTVSLO predstavil nov portal, katerega majhen del sem soustvaril. Zadnjih nekaj tednov pred uradno objavo je bilo kar napornih, a uporabniki so bili s prenovo zadovoljni, kar je za spletne ustvarjalce najbolj pomembno.
Med lastnimi spletnimi projekti, ki sem jih lansiral prejšnjo jesen, je Pravnica.net postala precej popularna spletna skupnost študentov prava v Sloveniji. Pred mesecem dni sem objavil še en projekt, Partee.si, kjer bom zbiral fotografije z zabav, ki jih bom posnel. Ogromno idej imam še v glavi, a vrjetno luči spleta nikoli ne bodo ugledali. Ni časa in volje za realizacijo.

Še kratek napovednik, kaj bom počel v prihodnjih mesecih. Poletje bo letos bolj penzionistično. V začetku julija na Disconautiko, takoj zatem na Papaya Summer Festival v Zrče .. pa še na kakšno zanimivo zabavo .. na morje pa za par dni na Pag in za kak teden na vikend v Novigrad.

Blog žal ni več tako aktualen, kot včasih. Vse moje dnevne aktivnosti lahko spremljate na Facebooku in Twitterju.

Vsako leto sem napisal tak zapis, zato tudi letos ne bo nič drugače .. 14. septembra 2005 je datum prvega zapisa na tem blogu. Kar seveda, glede na moj prejšnji zapis, ničesar ne pove o kvaliteti samega bloga, a vseeno gre za lepo obdobje, v katerem sem na internet zlil mnogokatero izkušnjo, veselo in malo manj veselo novico, svoje znanje, .. Ob pogledu na seznam arhiva na desni strani v meniju sem opazil, da v 3 letih ni minil mesec, v katerem ne bi objavil vsaj enega zapisa. Število zapisov se je zadnjem času zmanjšalo, ker nimam kaj pametnega napisati. V življenju se držim načela – modro je molčati, ko nimaš kaj povedati.

Bloganje je zanimivo le, če bloger nanj piše življenje. Skozi leta sem se vedno trudil pisati predvsem o svojem življenju, idejah, pripetljajih, delil sem določena znanja, pisal ocene piv in podobne reči, s katerimi si popestriš kako sekundo v življenju. Uspešen v smislu obiska ali masovnega komentiranja nikoli nisem bil, prav tako nisem imel take želje. Spomini, ki ostanejo na blogu, v črkah, besedah ali videu so neprecenjivi. Vesel sem, da sem s pisanjem začel že v srednji šoli, ko se človek najbolj razvija, spreminja pogled na svet, zato se ob branju starih zapisov včasih prav nasmejim. A tako je življenje .. k sreči ni le belo ali črno, največkrat je pisano.

Pred menoj so novi izzivi – letos sem se prepisal na novo fakulteto -, na evropsko pravno fakulteto s sedežem v Novi Gorici. Predavanja bomo imeli vsak četrtek in petek v Ekonomski gimnaziji Kranj. Veselim se novih poznanstev, novega znanja in jamranja, kako težak je ta svet in kako ga spremeniti na bolje. Še vedno pogodbeno delam na MMC RTVSLO, kjer vedno pripravljamo kaj novega, zato je delo vedno zanimivo. V prostem času pa delam na lastnem projektu, ki bo, upam da, luč spleta ugledal do konca tega leta.
Veselim se nove smučarske sezone. Prejšnje leto sem se le bežno “spoznal” z bordom, letos pa že nabiram kondicijo za nove parce, bolečo rit in mnogo zabavnih trenutkov na snegu. Bord je že pripravljen, čakamo le še na prvi sneg !!

Blogu torej čestitam za tretjo obletnico, zapisu pa prilagam pesem, ki mi že kak teden ne gre iz glave .. Hot Chip – Made in the Dark.

Prvo predavanje zame danes - Nataša Pirc Musar. Kot bodočega pravnika in kot ustvarjalca spletnih skupnosti me zanimajo pravni vidiki objavljaja osebnih podatkov na spletu. Malce sem zamudil a nič ne de – zanimivo in predvsem poučno predavanje. Bom pogledal posnetek še 1x ..

Drugo predavanje – Domen Savič poteka pravkar. Par tehničnih težav s projektorjem in malce bolj živo predavanje :)

Svojo prvo domeno sem že pred leti registriral pri Domenci, imel z njo na začetku velike načrte, a jo potem nekaj let le podaljševal. Lublana.com sem prvič uporabil za lokalne volitve v Ljubljani, kjer sem v statistiki beležil lepe številke, kasneje pa na poddomeno postavil forum za študente pravne fakultete v Ljubljani.

Vseh datumov registracije domen si ne zapomnim. Preko let se jih je nabralo kar lepo število – določene so dokaj “kritične“ - te podaljšam za več let vnaprej, ostale pa podaljšam letno, ko na mail dobim opozorilo ali predračun v domači nabiralnik.

Pred dnevi pa sem opazil popolen “mrk” študentskga foruma – brez novih sporočil, popoln upad obiska. Najprej sem seveda preveril, če je kaj narobe s strežnikom, forumom. Nič. Kolega sporoči, da stran ni dostopna. Lokalni DNS deluje OK. Spomnim se, da sem domeno vedno podaljševal v začetku poletja, ko sem dobil opozorilo. Letos ga ni bilo. So bili na Domenci tako prijazni in mi brezplačno podaljšali domeno? Ne. Le pozabili so mi poslati obvestilo, da bo potekla in je potrebno plačati jebenih 19 EUR.

Kontaktni podatki so seveda vsi pravilni in delujoči (Domenca mi namreč na vsakih par mesecev pošlje email z opozorilom, naj “preverim točnost podatkov domene lublana.com, če pa so točni, naj email spregledam”).

Krivda je, priznam, tudi na moji strani, a glede na to, da jim za domeno plačujem daleč največji znesek, dobim najslabšo “postrežbo“. Domena je zaplavala v nepovrat, podjetje Domenca pa je dobilo en velik, debel MINUS iz moje strani.

Le kot opozorilo za ostale, ki domene registrirate pri Domenci – preverite, kdaj bodo potekle in jih pravočasno podaljšajte. Slogan “prijazne internet rešitve” je vendar le marketinška fora.

p.s. Nisem bukof – vse nove domene registriram in podaljšujem v tujini. Prenesti pa se jih nekako ne upam, ker vedno mislim, da bo šlo kaj narobe in jih nočem izgubit.

p.s.2. Se le meni zdi, ali imajo Domenca in njene podružnice najbolj navite cene na internetu? 19 EUR za domeno .. v US&a jo dobim za 2 EUR (s 24h supportom) !!

Živimo v svetu potrošnje, kjer šteje kdor ima več materialnega bogastva in kdo si v družbi nakoplje večji ugled. Razmišljam v smeri splošnega kapitalističnega duha in ga povezujem z Apple evrofijo, ki potrošnjo popelje na povsem novo stopnjo.

Apple je vroča roba, do katere se želi v čim večji meri dokopati vsak mulac. Marketing omenjenega podjetja pripravi človeka do nakupa naprave, ki je ne potrebuje in si jo navsezadnje niti privoščiti ne more ((Povprečna slovenska plača je 800eur, povprečen Apple računalnik pa stane dvakrat toliko.)). A zadeva je kul, svetleči jabuček je uberalles, čeprav je le malokatera Apple naprava pol klobase vredna. Morda le iPod, na katerega lahko spraviš veliko multimedijske vsebine – a povečini človek potrebuje le ~4GB prostora, igric in ostalih bedarij pa se našpila že v prvem tednu po nakupu.

Ko sem svojega MacBooka prodal ((Prodajal sem ga dolgo časa in ga na koncu prodal pod ceno .. po rabljenih Apple napravah ni večjega zanimanja.)) Apple navdušencu, sem ga vprašal zakaj kupuje prenosnika, zakaj ravno Apple? Začel je z recitiranjem enakih lastnosti, s katerimi se hvali vsak Apple lastnik – majhen je, super operacijski sistem, vse pride direkt iz škatle. Apple BulÅ iht. Majhnost ni vedno prednost, operacijski sistem je crap, iz škatle pride vsak gadget.
Slab operacijski sistem? Temelji so prastari, ne ponuja nič pametnega, le vizualno dobro zgleda in bolj lepo ga prodajajo. Programska oprema, ki je že nameščena ali jo je za omenjen operacijski sistem moč kupiti, je povečini draga in zanič.

Zadnjič sem pravil sestri, da je “Apple aristokratski šport“. Slovenija za podjetje očitno ni zanimiva, tudi sosednje države ne. Niti ene uradne trgovine ni moč najti v tem koncu evrope in kljub temu, da gadgete ostalih zmank dobimo pri vsakem lokalnem prodajalcu bureka, navdušenje nad Apple napravami le narašča.
Vsi spremljamo Keynote, ob vsakem prdcu Steva smo navdušeni in ploskamo pred računalnikom, medtem ko se pred našimi očmi odkriva topla voda. Potem pa na lov, kdo bo prvi kupil, opisal na internetu svoje “izkušnje”, kdo se bo pobahal pred kolegi, da že ima nov gadget, za nakup katerega je prodal avto, hišo, ženo in psa.

Kapitalizem v primeru Appla nima meja. Potrošnja je zdrava za ekonomijo, ni pa zdrava za ljudi, ki kupujejo reči, ki jih ne potrebujejo in si jih ne morejo privoščiti, a si jih želijo in jih kupijo.

Pred tedni sem MacBooka spucal in zapakiral za prodajo, sam pa vso svojo “datotečno” kramo preselil na 4 leta star namizni računalnik. Povem lahko - mi nič ne manjka.

p.s. Nisem postal Anti Apple .. le razmišljam, kam nas pripelje kapitalizem.

Zadnje proste dni pred začetkom učenja za faks sem si vzel čas za preizkušanje nove tehnologije, pisanje feeda in howto OnScreen snemanje. V prihodnjih dneh bom vzel v roke še podcasting, a o tem morda kdaj kasneje.

Na blog le malokdaj zapišem samo link, krajšo novico ali zanimivost, zato sem si na strežniku rezerviral prostor za “feedanje” – XML filete, v katere bom od časa do časa preko programa Feeder zapisoval raznorazne bedarije, ki priletijo v moje uho ali jih poberem nekje na internetu. Naročite se že danes – http://feeds.delavec.net/

OnScreenRecording se mi je vedno zdelo uporabno, predvsem z vidika “show, not tell” – slika pove več kot tisoč besed, video pa še več. Dogajanje na zaslonu snemam s programom iShowU, montažo pa izvajam kar z iLife programom iMovie. Danes sem se malo igral z prikazom, kako se nalaga video na MMC RTVSLO MojVideo – iShowU dela kristalne posnetke, a treba je pazit pri izbiri velikosti video posnetka, kateri se mora ujemati z razmerjem, v katerem iMovie importira video posnetke. Zajebana zadeva, nastal pa je kar lep “howto” …

Podcast ni novost, a zadnje dni med iskanjem novih, zanimivih in kvalitetnih podcastov opažam, da slovenskih ni prav veliko. Kot nekakšen pionir v podcastanju v Sloveniji zopet izstopa Jonas, ki nam s svojim Jonasland-om ponuja videoposnetke s bloga, v polni kvaliteti. Mnogi so mu sledili v bloganju, zakaj ne bi vzeli za svoje tudi podcastanje – video ali avdio.

ÄŒe podcasta ni v Apple iTunes store, ne obstaja. Vpis je brezplačen ! Vse kar potrebujete je le program iTunes, v katerem sledite navodilom in vaš podcast bo na strani v trenutku, med najboljšimi.

Izbor tujih podcastov je pester – komedije, predstavitve oseb, krajev, naprav, kritike in opisi blogov, .. V različnih kvalitetah, tudi HD. Priporočam jih le nekaj – več jih lahko najdete v iTunes, zavihek iTunes Store v kategoriji Podcasts, za oddaje HD kvalitete pa obiščite spletni naslov appletvsource.com, zavihek HD Podcasts.

Diggnation – opisi in kritike najboljših blog zapisov, ki so se pojavili na Digg.com – vsem znana oddaja tudi v HD kvaliteti.

GeekBrief.TV – opis novosti na področju tehnologije – Cali Lewis z intervjuji na simpatičen način predstavlja mnenja strokovnjakov o najnovejši tehnologiji.

HDTechShow – uporabni nasveti, novice s področja tehnologije ter testi najnovejših igračk.

ItalyGuides.it – zanimiv način za predstavitev glavnega mesta Italije, Rima. Priporočila in opozorila turistom, ki nameravajo obiskati večno mesto, obogatena z video materialom.

Local Wisdom – predstavitev zanimivih lokacij, restavracij, kavaren in trgovin v San Franciscu.

ON Dating – zanimiva oddaja o medčloveških odnosih, primarno o zmenkih – o moških in ženskih napakah, razlikah in pričakovanjih ..

Rumor Girls – oddajo bodo ženske vzljubile – sestri, stari približno 30 let, nam razkrijeta njun vsakdan, delita nasvete, ..

NyTimes, Video Technology, David Pogue – novosti s področja tehnologije, testi in opisi začinjeni z veliko žlico humorja.

Viral, Guru – nasveti o uporabi spletnih tehnologij, intervjuji z ljudmi, ki so na spletu že uspeli, ..

V Sloveniji še nisem zasledil portala, ki bi ponujal gostovanje podcastov ali vpis v imenik. Video predstavlja napredek v komunikaciji, prebivalci vasi pod alpami pa zopet stojimo korak za časom.

V domače omrežje sem priključil nov strežnik, poimenoval sem ga po nekdanjemu voditelju totalitarne politike v rusiji, Josipu Visarijonovič Džugašvili – Stalin. S 2.4GHz procesorjem, 512MB rama, 40GB diskom in nameščenim operacijskim sistemom Linux Slackware bo razbremenil glavni spletni strežnik, ki zadnje čase švica pod goro elektronske pošte.

Z glavnega strežnika sem tako zaenkrat prenesel le poštni strežnik, Postfix, ter ga nadgradil z antispam in antivirusnim sistemom. Že več let sem namreč omenjena “varnostna sistema” zavračal, zavoljo velike porabe sistemske moči, ter preprosto na računalniku, v Outlook-u, ali v programu Mail v OsX, na roke brisal vsa pospamana in povirusana sporočila. No more!

Poštni strežnik še naprej ostaja Postfix, za povezavo skrbi slovenski proizvod Amasivd-New (by Mark Martinec, IJS), spam odganja Apache marcina SpamAssassin, ClamAV pa še dodatno poskrbi za jebane hrošče, ki bi mi poškodovali Windowse, če bi jih uporabljal -, haha.

Danes tako za prikaz vseh informacij in delovanje komunikacijskih storitev skrbijo trije strežniki – Tito, Che in Stalin.

@ 15:12 – Parkrat sem škljocnil kot, kjer ropotajo strežniki .. od leve proti desni – tito (gateway, firewall, dns, ftp), che (www) in stalin (mail).

Začetek novega leta preživljam predvsem doma ..

• Gledam televizijo – filme na TV3, nadaljevanke na POPTV ter tuje kanale.
• Klikam in se špilam po Facebooku -, mam že uiber sPIMPan profil.
• Zapiram s.p. – uradno 22. januarja preneham z vsemi dejavnostmi .. več stroškov kot dobička.
• V spletnih trgovinah iščem VEEEEELIK monitor (22″+) za gledanje Divx filmov + TVja.
• Spim .. veliko.
• Občasno kaj naredim in odpišem email, da sem to naredil.

Pestro, kajne?